Juzzy – Prijatelj z veliko začetnico

Želim vam povedati o svojem psu Juzziju, o svojem prijatelju. Še ena z veliko začetnico.

Fotografija iz osebnega arhiva Borisa

Kje se je vse začelo? Ko so na dvorišču videli toy terierja, ki ga je sprehajala ženska, so vprašali, ali bodo mladički? Odgovorila je, da ja, ampak vsi že imajo lastnike v odsotnosti.

Ne da bi izgubili optimizem, smo pustili telefon. In nenadoma, čez nekaj časa, je bil klic o ponudbi za nakup mladička od istega psa, z razlago, da so ljudje zavrnili. Poimenovala je celo svoj datum rojstva (02.01.2008/XNUMX/XNUMX).

Čez mesec dni smo prišli ponjo. Gospodinja je zelo jokala, se ločila od kužka, ga skrbno posadila v debel krznen plašč in nam ga dala.

Fotografija iz osebnega arhiva Borisa

Vzeli so, kot običajno, za sina, vendar se je tako zgodilo, da je bila vedno z mano. Ko sem bil dojenček, sem jo dal v nedrje v puhovko. Samo pomolila nos. Celo njen rojstni dan sva praznovala: nadela sva si čepico, se poljubljala, še posebej ji ni bilo všeč, ko sva ji s sinom hkrati poljubljala obraz. Ko se je sprehajal po mestu, jo je vzel v naročje v trgovino in celo v kino. Posebej se je ni dotaknila žensk, ampak moških: raztegnili so se v nasmeh.

Fotografija iz osebnega arhiva Borisa

Ko sem šla v službo, me je pospremila, ko sem se vrnila, pa je preprosto žarela od sreče! Tega se ne da izraziti z besedami. Vzel jo je celo s seboj v službo: hodi po stanovanju, gleda, kaj počnem. Avto je dobro prenašal. Z nami je gotovo prepotovala sto petdeset tisoč.

Tudi srečanje z novim letom na zabavi so ga vzeli s seboj. Pod zvončkom sem jo vzel v naročje in srečal leto. Nikoli je niso pustili doma, razen na počitnicah v tujini – takrat je ostala pri tašči. Tašča je povedala, da pes že dva dni ni ničesar jedel, ves čas je gledal na vrata in stekel k njim ob vsakem šumenju. In ko so se vrnili, se je začelo! Juzzi se je vrtel kot dren, lajal, vsem skakal v naročje!

Nočem se spominjati, skozi kakšne težave smo morali iti, ko je zbolela, a smo jo dobesedno potegnili ven in nam je dala še tri leta veselja.

In tako je 25. marca letos ob 23.35 odšla onkraj mavrice. Sin je naslednji dan poklical, vprašal, kako sva, sicer se je ponoči zbujal in ga je nekaj zmotilo. Zadnje dni nas je še pospremila in srečala, le oči so bile žalostne. Odšla je na najino posteljo.

Škoda! Ona je epizoda v našem življenju, mi pa smo bili zanjo celo življenje! Hvala ji!

Lastnike želim pozvati: imejte radi svoje hišne ljubljenčke, saj vas imajo noro radi!

Če imate zgodbe iz življenja s hišnim ljubljenčkom, pošljite nam jih posredujte in postanite sodelavec WikiPet!