"Naši konji ne vedo, kaj je človek na hrbtu"

Moja ljubezen do konj se je začela že v mladosti. Šel sem k babici v Ukrajino in tam je bil navaden vaški hlev, kjer sem izginil. In potem dolgo časa nisem stopil v stik s konji. Toda povsem po naključju se je izkazalo, da ima prijatelj njegove hčere konja, s katerim ne ve, kaj bi. Konj je bil atletski, obetaven in smo ga kupili. 

Nekaj ​​časa smo hodili na tekmovanja občudovat svojega konja, a to ni bilo dovolj. Začeli smo se poglabljati, se zanimati za življenje našega konja, drugih konj, hleva in izkazalo se je, da v življenju tega konja ni vse tako rožnato.

Šli smo tudi v kobilarno v Polochany občudovat konje: pogled na čredo, ki drvi ob sončnem zahodu, je bil čudovit. In ko smo prispeli, smo videli, kako je žrebe poškodovano pred našimi očmi. Naslednji dan smo se vrnili pogledat, kaj je narobe z njim. Niso ga pustili na pašo, stal je v hlevu, a ker kmetija ni bila prav bogata, se tega nihče ni kaj dosti lotil. Poklicali smo veterinarja, ga slikali in izkazalo se je, da ima žrebe zlom. Vprašali smo, ali je naprodaj, in odgovor je bil pritrdilen. Za svoj denar smo ga operirali, potem nam ga niso hoteli prodati, ko pa se je izkazalo, da moramo opraviti še drugi poseg, so se spet začela pogajanja o prodaji. Operacija je bila opravljena v Belorusiji, prav v tem hlevu. In končno smo vzeli žrebička.

Ker so konji črede, ne živijo sami, je bil potreben spremljevalec. In smo šli do Admirala (Mikosha). Bil je izločen zaradi športa. Ima zelo dobre vzrejne podatke in njegove brate in sestre še vedno lovijo kupci, toda Admiralove zadnje noge so bile X kot krave. Noge so se mu zravnale verjetno kak mesec po nakupu, ker smo mu omogočili odlično hojo.

Ko smo ga kupili, so nam povedali, da je Admiral odličen hišni konj, “matrac”, a ko smo ga pripeljali domov, vzmetnice ni bilo več. Še isti dan je preskočil sosedovo ograjo, poteptal ves česen in tako je ostalo od takrat.

Tretjega konja – Los Angeles, poimenovali smo ga Angelo – smo dobili 2 leti kasneje čisto po naključju. Odpeljali smo se v Polochany, pokazali so nam konje, pokazali so tudi njega – rekli so, da bo najverjetneje šel na meso, saj je bil poškodovan pri 4 mesecih in od takrat so njegove zadnje noge pri premikanju spominjale na smuči – so ne pride z zemlje. Povabili smo veterinarja, ga slikali in rekli so nam, da bo najverjetneje tako tudi ostalo – prepozno je bilo, da bi kaj naredili. Ampak smo ga vseeno vzeli. Konj je bil v zelo slabem stanju: bolhe, črvi, dlaka je bila dolga, kot pri psu – konji tako ne rastejo. Česala sem ga in jokala – krtača je šla kar čez kosti. Prvi mesec je samo jedel, potem pa je ugotovil, da obstaja drug svet. Zmasirali smo mu hrbtenico – po najboljših močeh in sedaj se konj odlično premika, vendar visi v zraku, kot bi plesal. Sedaj je star 7 let, ko so ga vzeli je bil star 8 mesecev.

A ni šlo za nekakšno načrtovano reševanje. Na splošno nikomur ne priporočam reševanja konj – to je odgovorno, težko in to ni pes, ki ga lahko pripelješ v prtljažniku.

V konja se je nemogoče kar tako zaljubiti – marsikdo se ga boji. A konja se bojijo le tisti, ki konjev ne poznajo. Konj nikoli ne bo storil ničesar narobe brez opozorila. 

V čredi se konji sporazumevajo z znaki in konj ne bo nikoli ugriznil ali udaril, ne da bi pokazal opozorilne znake. Na primer, če ima konj zamašena ušesa, to pomeni, da je zelo jezen in pravi: "Umakni se in se me ne dotikaj!" In preden udari z zadnjo nogo, jo lahko konj dvigne. Te znake je treba poznati in potem komunikacija s konjem postane nenevarna.

Čeprav, ker je žival velika, bo morda želela le popraskati s stranjo ob steno, pa se boste znašli med steno in stranjo in vas bo rahlo stisnilo. Zato morate biti vedno na preži. Morala sem si pustiti lase in jih zbrati v čop, da sem lahko vedno videla konja, tudi v vetrovnem vremenu.

Zdaj imamo 3 konje in vsak ima svoj značaj. Naš admiral je na primer najbolj temperamenten, igriv in čeprav pravijo, da konj nima obraznih mišic, se mu vse piše na obrazu. Če je jezen ali užaljen, se to takoj pozna. Celo na daleč lahko povem, v kakšnem razpoloženju je. Nekoč je zmaj sedel na drogu in Mikoša se mu je približal – videlo se je, kako je poskakival. In ko se je Mikosha približal, je zmaj odletel. Mikosha je tako užaljen! Ves je mlahav: kako je?

Zjutraj konje spustimo ven (poleti ob pol šestih, pozimi ob 9-10) in se ves dan sprehajajo (pozimi jih občasno pustimo ogreti v hlevu). Sami pridejo domov in to vedno uro pred mrakom – imajo svojo notranjo uro. Naši konji imajo 2 pašnika: enega - 1 ha, drugega - 2 ha. Zvečer se vsi odpravijo k njegovi stojnici, čeprav Angelo rad pregleda tudi »hiše« drugih ljudi.

Naši konji ne vedo, kaj je človek na hrbtu. Najprej smo načrtovali, da jih bomo poklicali, potem pa, ko smo začeli paziti nanje, se je ta misel začela zdeti nenavadna: niti na kraj pameti nam ne pride, da bi sedeli prijatelju na hrbtu. 

Lahko se usedem, ko konj leži – ne bo skočil, ne bojijo se nas. Nanje ne položimo ničesar - samo zavpijemo "Mikoša!", In odhitijo domov. Če pride veterinar, jim nataknemo povodce – to je dovolj, da konj slučajno ne trzne.

Sprva je bilo fizično zelo težko skrbeti za konje, ker tega nismo bili vajeni in se je zdelo, da je to samo katastrofa. Zdaj pa se ne zdi tako.

Ne moremo pa nekam vsi skupaj – le eden za drugim. Živali je težko nekomu zaupati – takega človeka pri nas ni. Ker pa sem bil že marsikje, ni hrepenenja po tem, da ne poznam sveta.