Sindrom besa: idiopatska agresija pri psih

Idiopatska agresija pri psih (imenovana tudi "sindrom besa") je nepredvidljiva, impulzivna agresija, ki se pojavi brez očitnega razloga in brez predhodnih znakov. To pomeni, da pes ne renči, ne zavzame grozeče poze, ampak takoj napade. 

Foto: schneberglaw.com

Znaki "sindroma besa" (idiopatske agresije) pri psih

Znaki "sindroma besa" (idiopatske agresije) pri psih so zelo značilni:

1. Idiopatska agresija pri psih se najpogosteje (68% primerov) manifestira do lastnikov in veliko redkeje do tujcev (do gostov - 18% primerov). Če se idiopatska agresija manifestira v odnosu do tujcev, se to ne zgodi takoj, ampak ko se pes navadi nanje. Ti psi ne kažejo agresije na sorodnike nič pogosteje kot drugi psi, ki ne trpijo zaradi "sindroma besa".
2. Pes v trenutku agresije človeka resno ugrizne.
3. Brez opaznih opozorilnih signalov. 
4. Značilen "stekleni videz" v času napada.

Zanimivo je, da se psi z idiopatsko agresijo pogosto izkažejo kot odlični lovci. In če se znajdejo v družini brez otrok, hkrati pa lastnik nima navade »nadlegovati« psa s komunikacijo, ceni delovne lastnosti in spretno zaobide ostre vogale, pes pa ima možnost, da kaže živalsko tipično vedenje (lovi) in se spopada s stresom, obstaja možnost, da bo tak pes živel razmeroma uspešno življenje.

Vzroki idiopatske agresije pri psih

Idiopatska agresija pri psih ima fiziološke vzroke in je pogosto podedovana. Kaj točno so te motnje in zakaj se pojavljajo pri psih, pa še ni natančno znano. Znano je le, da je idiopatska agresija povezana z nizko koncentracijo serotonina v krvi in ​​s kršitvijo ščitnice.

Izvedena je bila študija, v kateri so primerjali pse, ki so jih lastniki pripeljali v vedenjsko kliniko s problemom agresije do lastnikov. Med »poskusnimi« so bili psi z idiopatsko agresijo (19 psov) in z normalno agresijo, ki se pokaže po opozorilnih signalih (20 psov). Vsem psom so vzeli vzorce krvi in ​​izmerili koncentracijo serotonina.

Izkazalo se je, da je pri psih z idiopatsko agresijo raven serotonina v krvi 3-krat nižja kot pri normalnih psih. 

In serotonin, kot mnogi vedo, je tako imenovani "hormon veselja". In ko ni dovolj, je v pasjem življenju »vse slabo«, medtem ko navadnemu psu dober sprehod, okusna hrana ali zabavna dejavnost povzroči val veselja. Pravzaprav korekcija vedenja pogosto pomeni, da psu ponudimo nekaj, kar bo povečalo koncentracijo serotonina, koncentracija kortizola (»stresnega hormona«) pa se bo, nasprotno, zmanjšala.

Pomembno je omeniti, da so bili vsi psi v študiji fizično zdravi, saj obstajajo bolezni, ki kažejo podoben vzorec na krvnih preiskavah (nizek serotonin in visok kortizol). Pri teh boleznih so psi tudi bolj razdražljivi, vendar to ni povezano z idiopatsko agresijo.

Nivo serotonina v krvi pa nam ne pove, kaj točno se v telesu psa “pokvari”. Na primer, serotonin se morda ne proizvaja dovolj ali pa ga je veliko, vendar ga receptorji ne "ujamejo".

Foto: dogspringtraining.com

Eden od načinov za zmanjšanje tega vedenja je, da pse, za katere se je izkazalo, da kažejo idiopatsko agresijo, preprečimo vzrejo.

Na primer, v 80. letih 20. stoletja je bil "sindrom besa" (idiopatska agresija) še posebej pogost med psi angleškega koker španjela. Ko pa je ta težava postala pogostejša, so odgovorni vzreditelji angleškega koker španjela postali zelo zaskrbljeni zaradi te težave, spoznali so, da je ta vrsta agresije podedovana, in prenehali z vzrejo psov, ki so kazali takšno vedenje. Tako je zdaj pri angleških koker španjelih idiopatska agresija precej redka. Toda začelo se je pojavljati pri predstavnikih drugih pasem, katerih rejci še niso zazvonili alarma.

Se pravi s pravilno vzrejo gre problem stran od pasme.

Zakaj se pojavi v drugi pasmi? Dejstvo je, da je genom urejen tako, da do mutacij ne pride po naključju. Če sta dve živali v sorodu (in psi različnih pasem so si med seboj veliko bolj sorodni, kot je npr. pes v sorodu z mačko), potem je večja verjetnost, da se bodo pojavile podobne mutacije kot na primer podobne mutacije pri mački in psu.

Idiopatska agresija pri psu: kaj storiti?

1. Ker je idiopatska agresija pri psu še vedno bolezen, je ne moremo »ozdraviti« zgolj z vedenjsko korekcijo. Morate se obrniti na veterinarja. V nekaterih primerih lahko stanje izboljšamo s hormonskimi zdravili. Pomagajo lahko tudi blagi sedativi.
2. Posebna prehrana: več mlečnih izdelkov in znatno zmanjšanje mesnih porcij.
3. Predvidljiva, za psa razumljiva pravila življenja v družini, rituali. In ta pravila morajo upoštevati vsi družinski člani.
4. Sprememba vedenja, katere namen je razviti zaupanje psa v lastnika in zmanjšati vzburjenost.
5. Stalna krepitev signalov sprave pri psu.

Foto: petcha.com

Ne pozabite, da so psi z idiopatsko agresijo nenehno depresivni in pod stresom. Ves čas se počutijo slabo in so nadležni. In to je nekakšna kronična bolezen, ki jo je treba zdraviti vse življenje.

Na žalost je idiopatska agresija (»sindrom besa«) ena tistih vedenjskih težav, ki se rade znova pojavijo. 

Pes, ki ima enega samega lastnika, ki se vede dosledno in psu postavlja jasna in razumljiva pravila, je bolj verjetno kos težavi kot pes, ki živi v veliki družini.